Objavljam peti del klientkine zgodbe, ki opisuje čas v terapiji, ko se je zgodila sprememba v njenem doživljanju in življenju. 

Moja izpoved - 5. del

Bil je začetek meseca marca in odpravljala sem se na terapijo. Vso pot sem razmišljala kaj vse moram povedati, da dam iz sebe vse kaj me teži in, da izvem čim več o svojem stanju. Želela sem pridobiti vse potrebne informacije in napotke, ki mi bodo pomagali postaviti se nazaj na noge. Takrat se nisem zavedala, da nimam pravega pristopa. Namesto tega, da bi mirno sprejela, da so negativne misli del mene in jih mirno spustila mimo, sem jih želela čimprej pregnati stran, da nekam izginejo.

Tisti dan sem na terapiji veliko jokala. Imela sem občutek, da me anksiozna motnja nadzoruje, jaz pa ji nisem kos. Bila sem obupana, ker nisem vedela kako naprej. Spoznala sem, da želim imeti svoje življenje preveč pod nadzorom. Ko si nekaj zamislim, želim, da je tako in kasneje, ko mi ne gre po načrtih, pa se mi poruši svet. Takrat se osredotočim le na vse slabo, ki se mi dogaja. Iz tega se mi razvije anksioznost …s tem se hrani in tako pristaneš v začaranem krogu. Si v borbi s samim seboj, ne veš kdaj odnehati in si reči, da je to pač tvoje življenje, ki ga moraš sprejeti. Namesto tega pa samo čakaš na naslednjo bitko. Vedela sem, da se borim proti sebi in si s tem samo škodujem, vendar nisem vedela kako naj sprejmem nekaj česar se bojim.

V naslednjih dneh sem bila kar mirna in imela sem jasne misli, ki jih ni oviral strah ali tesnoba. Odločila sem se, da začnem postopoma počasi spreminjati svoj življenjski slog. Začela sem s kratko telesno vadbo in krajšimi pohodi. Na vrhu gore v bližini kraja kjer živim, sem začutila svobodo in lepoto življenja. Vsaka celica v mojem telesu je dobila novo zalogo kisika in moči. Prenehala sem z branjem forumov in člankov o anksiozni motnji. Raje sem prelistala priročnike za samopomoč, kjer sem našla kar nekaj dobrih nasvetov za brez oziroma manj skrbno življenje. Pomagalo mi je, da sem se za vsako negativno misel, katere sem se bala, vprašala kakšna je verjetnost, da se sploh uresniči. To vprašanje sem večkrat dobila zastavljeno na terapiji in šele čez čas sem si ga začela zastavljati tudi sama. Ko ugotoviš, da je verjetnost zelo majhna, da se vse negativne misli, ki ti švigajo skozi glavo uresničijo, takrat postane strah manjši in misel ni več tako zelo strašna. Sčasoma se ne pojavlja več.

Morala sem priti do spoznanja, da sem samo jaz tista, ki si lahko pomagam. Ko sem čutila, da me prevzema anksioznost, sem v mislih imela pogovor s seboj. Naj se sliši še tako čudno ampak res sem sama sebi morala večkrat dopovedati, da je strah samo navidezen, da nima prave podlage in nič hudega se mi ne more zgoditi saj sem na varnem. Kot da se moje lastne misli poigravajo z menoj, želijo, da se jim podredim in še naprej tavam v začaranem krogu. Spomnila sem se vsakega nasveta, ki sem ga dobila na terapiji. Vse sem si zapisala in prvič po dolgem času sem čutila, da sem na pravi poti.